PREJEMNIK: PETER SITAR, MOSTE 11/I
PREDLAGATELJ: KULTURNO DRUŠTVO dr. FRANCE PREŠEREN ŽIROVNICA BREZNICA

U T E M E L J I T E V :

SITAR PETER, Moste 11/i, Žirovnica, rojen 07.04.1921 v Ljubljani, državljan Slovenije.

Kako lepo je biti igralec ali telovadec je okušal že kot mladenič, malo pred II.svetovno vojno. Imel je razne zaposlitve za preživetje, srce pa je gorelo za NOB. Postal je aktivist, ostal zaveden Slovenec in se zato znašel v zaporu v Begunjah. Po srečnem naključju je maja 1944 postal partizan, po osvoboditvi pa čuval našo mejo za zahodu in severu do leta 1947. Jeseni leta 1952 se je Peter z ženo Marijo priselil v Žirovnico. Bil je že zaposlen v Železarni in ob delu zaključil Metalurški delavski tehnikum. Postal je vodja Oddelka za izobraževanje odraslih. Žena Marija se je zaposlila na šoli, kot predmetna učiteljica nemščine, slovenščine in srbohrvaščine. Tako se je znašel med kulturniki Žirovnice in takoj ugotovil, da slovenska beseda in pesem tudi po žirovniških vaseh z vso močjo vre na dan. S pomočjo razumevajočih kulturnikov so se odločili, da bo vsa kulturna dejavnost domovala na Breznici, športna pa ostaja v Sokolskem domu. 07.aprila 1956 je bilo ustanovljeno društvo DPD Svoboda Breznica, za predsednika je bil izvoljen Peter, ki pa pravi:«Kdo bi mislil, da bom to delo opravljal dolgih 30 let!« Da pa je društvo uspevalo, zasluga velja bogati kulturni tradiciji v teh vaseh, nadvse požrtvovalni kulturni delavki Julki Dolžan, pa ing.Čop Stanku, Matič Egidiju in njegovi ženi Vidi, vrsti domačih in gostujočih režiserjev Lakota Marjanu, Volk Jerneju, Mariji Jalen, Mlekuš Milanu, Vister Cirilu.

Druga najbolj razvejana in bogata je bila glasbena dejavnost. Do leta 1967 je v društvu delovala godba na pihala. Nekateri glasbeniki so še danes aktivni pri godbi na Jesenicah in Lescah. Združevali so navdušene in uspešne domače pevovodje, ki so ponesli pesem po vsej Sloveniji in tudi v tujino. Mnogo teh pevk in pevcev je aktivnih še danes. Nato je sodelovanje z Delavsko univerzo Jesenice za nekaj časa rodilo sekcijo za filmsko vzgojo in uspešno izobraževalno sekcijo. Predavanja z raznoliko vsebino so bila dobro obiskana, obe sekciji pa je vodil Peter sam, čeprav je imel kot predsednik društva obilo dela. Po potrebi je moral poprijeti tudi za fizična dela, pa tudi nastopiti kot igralec. Skrbel je za kulise, plakate in plakatiranja doma, kot tudi na gostovanjih.

Sodelovanje s šolo in takratnim ravnateljem Marjanom Jemcem, ter umetnikom Jakom Čopom, je rodilo »Alejo naših slavnih rojakov«.

Kot predsednik kulturnega društva pa je bil Peter tudi v odboru za odkup in ureditev rojstnega doma Fran Saleškega Finžgarja. Deloval pa je tudi kot podpredsednik Turističnega društva in najmanj 17-krat so pripravili kulturni program, ko so 08.februarja maratonci pritekli iz Kranja v Vrbo. Ob vsem tem delu pa je bilo marsikaj treba postoriti tudi okrog ureditve kulturnega doma, se boriti za sredstva za obnovo strehe, dimnika, tal, odra, balkona, električne napeljave, stolov…

Da pa je zdržal kot predsednik toliko let, velja zahvala ženi Mariji, ki ga je razumela in velikokrat tudi pomagala, predvsem z recitacijami svojih učencev in osebnimi nastopi kot recitatorka na raznih proslavah in spominskih svečanostih, kar pa ji uspeva še danes v visoki starosti. Sam pa pravi, da razdaja zadnje moči organizacijam Zveze borcev tja do avstrijske Koroške in našega Kočevja.

Za zaključek pa Peter pravi takole:«Ne vem, kako naj izrazim ob tej priliki pozornost in zahvalo vsem prebivalcem naših vasi, ki so po trdem delu obiskovali naše prireditve. Našim režiserjem in igralcem, našim pevovodjem in pevcem, godbenikom, vsem številnim našim krajanom, ki so mi tako požrtvovalno pomagali pri marsičem. Lepo je delati za plemenitenje človekovega razuma in srca. Kruh je res osnova za življenje, kultura je na kruhu dragocen namaz, oboje pa ohranja življenje lepo, vredno, skratka smiselno.«

Za svoje delo je že prejel Čufarjevo nagrado in plaketo, Odličje Svobode s srebrnim listom in leta 1975 še Odličje Svobode z zlatim listom.