Srečanje z zamejci iz Obirja
Breznica, 22. marec 2003
Franc Legat

Toplo pozdravljeni vsi, ki ste prišli nocoj v naš dom. Pesem je solza, rodi se lahko v veselem srcu - takrat je vesela poskočna; lahko pa se rodi v trpečem srcu, žalostnem - takrat je pesem grenka, trpka in uporna. Včasih celo tako pekoča, da razkolje kamen na dvoje ali troje, kot poje prekmurska pesem: Vsi so venci bejli.

Naš pisatelj, rojak Fran Saleški Finžgar je že v letu 1949 zapisal: "Resnično je pravo čudo, da je naš mali narod obdan od mogočnih sosedov, ki so ga napadali in potujčevali, sploh obstal." To še prav posebej posebej velja za naše koroške Slovence, katere gostimo na današnjem koncertu. To so pevci moškega pevskega zbora "Valentin Polanšek", pevci društva, ki deluje že dolgo vrsto let na Obirskem pri Železni kapli na Koroškem.

Minilo je že trideset let, kar smo se prvič srečali v Kovačevi gostilni in še isto leto na planinskem prazniku na vrhu Obirja. Planinsko in kulturno društvo je vsako prvo nedeljo v mesecu avgustu priredilo srečanje na vrhu gore v spomin prezgodaj umrlemu kulturnemu in športnemu aktivistu Hermanu Velik-u iz Sel. Prvo naše srečanje pa ni bilo petje ampak športno sodelovanje smučarskih skakalcev Žirovnice in Obirja. Novo nastala sekcija je potrebovala smuči in naši športniki so jih priskrbeli za prvi začetek. Seveda je bilo dogovorjeno takoj tudi pevsko srečanje med domačini in našim oktetom, ki ga je v letu 1972 vodil Marjan Jemec. Prve zapete pesmi so bile v Kovačevi gostilni.

Iz zgodovine poznamo pot našega naroda od Karantanije preko knežjega kamna, turških vpadov in kmečkih uporov. Sledila so težka leta germanizacije, bojev partizanov; samo zavest ljudi in kulturna aktivnost je ohranjala narod in njegov jezik.

Povejmo še nekaj besed o Valentinu Polanšku, katerega ime nosi tudi moški pevski zbor in društvo na Obirju. Rodil se je v Lepeni blizu Železne kaple na Koroškem leta 1928, umrl pa na Dunaju 1985, ko se je pripravljal na srčno operacijo. Bil je borec za slovenstvo, pesnik, pisatelj in ravnatelj osnovne šole na Obirskem. Pisla je liriko s krajinsko, ljubezensko in narodno motiviko, pa tudi otroške pesmi. Med prozo so bile pogosto tudi radijske igre. Nekaj svojih pesmi je tudi uglasbil in v živo predstavil z ženskim oktetom, katerga je tudi vodil. Z njim je prepotoval celo Slovenijo in večkrat sodeloval na srečanju malih skupin v Šentjerneju.

Skozi vsa srečanja med Žirovnico in Obirjem se vleče kot rdeča nit petje na vrhu Obirja. Ta srečanja je vzdrževal stari oktet do leta 1990, kasneje so stike nadaljevali Vasovalci, občasno pa je vmes, kadar so bile težave z dopusti, vskočil kvartet. Zadnjih šest let pa je glavni nosilec srečanja z naše strani kvartet.

Minila je že kar dolga doba naših srečanj, ki so bila vedno vesela in zanimiva. Danes gostimo moški zbor iz Obirja, ki ga že precej dolgo vodi Božo Hartman. Tudi letos se bomo srečali avgusta na vrhu Obirja in tudi na gori preko 2000 metrov visoko proslavili jubilej.