(12)
MRTNAČU - Janezu Zupanu iz Zabreznice v spomin
Pavel Bešter

Težko je reči prijatelju hvala, ker ga nisem ničesar prosil, a mi je vseeno veliko dal.

Pa ne samo meni …

Nesebično se je razdajal v dobrobit in za ugled svojega naroda, zemlje slovenske, občine žirovniške, fare brezniške in svoje ljubljene vasi Zabreznice.

Njegov značaj in uglajen nastop sta sogovornika kmalu prepričala, da je to človek, poln energije, ki jo je vedno nesebično razdajal, na njemu lasten, strokovno podkovan način. Njegov življenjski slog je nazoren primer za pravilen in zdrav način življenja, njegov način življenja je vzoren primer dobrega gospodarja, moža, očeta, deda in prijatelja. S svojim visoko strokovnim delom je pomagal ljudem, sebi, svojim in skupnosti, tudi z rokami. Nikoli ni razmišljal o žuljavih rokah in prepotenem telesu, ne o kapljah znoja, ki so mu zalivale oči, ker je delal zavestno, ker je izpolnjeval svojo zaobljubo. Zato ponosno na skali, cerkvica sv. Lovrenca stoji …

To je plod njegovih idej, njegovo veselje in nemalo tudi njegovo delo.

Znal je navdušiti, včasih tudi na malo zvit način. Njegove iskrive oči so pokazale zadovoljstvo, če je uspel.

Zato je kot občan in vaščan upravičeno užival velik ugled pri ljudeh.

Njegovo življenje, navidezno skromno, je bilo notranje polno in bogato. Skromno tiho je užival zadovoljstvo, kadar je zapel zvonček pri sv. Lovrencu. Da je kapljice vode, iz studenčka pod cerkvico, poslušal tudi v sanjah, je rad povedal, kadar je beseda nanesla na potrebo po ohranitvi zdravih studenčkov.

Ni bil pohlepen po slavospevih. Po uspehu, po zmagi je znal stopiti korak nazaj, kadar so delili pohvale, z občutkom ponosa, da so za uresničitev njegove ideje nagrajeni drugi, ki so tudi delali in pripomogli k uspehu.

Ni se postavljal v javnosti z besedami, o vsem se je pogovoril z Bogom. Njegova dela bi ga proslavila že davno pa tega niti sam ni želel. Še manj je to želela določena okolica. Zato je tudi račune le pred Bogom polagal.

Postal je in ostal bo človek, ki je v svoji skromnosti naredil vse možno za sebe in za svoje, veliko tudi za okolico, za družbo in za svoj ljubljeni domači kraj.

Ivan! Šilce domačega, ki si ga tako rad varil za prijatelje in ga tudi z medom plemenitil, bomo Tvoji prijatelji še pili in se spominjali ...

NAJ TI BO LAHKA RODNA ZEMLJA , KI SI JO LJUBIL !

Pavel Bešter