Žirovnica.com
   ::novo::  ::objava::  ::knjiga gostov::  ::e-pošta:: 
Svetovni dan zemlje in čebele

»Takrat, ko bodo izumrle čebele, bo nastopil začetek konca človeštva«. Ne vemo več natančno, kdo je to izjavil, toda čebelarji smo vedno bolj prepričani, da je v teh besedah velika resnica. Sadjarji v Kaliforniji so letos zagnali preplah, ker je domačim čebelarjem pomrlo zaradi varoze in malega panjskega hroščka na tisoče čebeljih družin in zdaj ne vedo, kje dobiti dovolj čebel, da bi oprašile obsežne sadne plantaže. Tam čebelarjem plačujejo po panju, da v času cvetenja marelic, breskev, jablan, hrušk, sliv in kakijev pripeljejo v nasade naseljene in čim bolj močne panje.

Kaj pa pri nas? Računamo, da imamo v Sloveniji okrog 150.000 čebeljih družin in da so dokaj enakomerno razdeljene po vsej državi. Vemo, da mora za uspevanje vsake rastline priti do izmenjavanja dedne snovi v obliki prehoda zrnca cvetnega prahu na brazdo pestiča. Prenos cvetnega prahu je možen z opraševalci (žuželke, določene vrste ptičev) ali pa z vetrom. V svetu opraševalcev imajo čebele zelo pomembno vlogo. V primerjavi z ostalimi opraševalci prezimijo čebele v velikem številu in lahko že zgodaj spomladi opravijo svojo opraševalno vlogo. Večina kmetijsko pomembnih rastlin potrebuje  za opraševanje čebele. Te letajo s cveta na cvet in nabirajo nektar – sladkorno raztopno, ki jo potrebujejo za hrano. Na dlačicah svojega telesa prenašajo cvetni prah z ene na drugo rastlino. Rastline oprašene s čebelami dajejo večji donos in boljšo kvaliteto plodov in semena. Čebele s svojim opraševanjem prispevajo tudi k ohranjevanju in izboljšanju lastnosti teh rastlinskih vrst. Enakomerna porazdeljenost čebeljih družin po Sloveniji pa omogoča zadostno opraševanje kulturnih rastlin, bogat izbor sadja in zelenjave v naši prehrani, kakor tudi rastlinsko raznovrstnost v naravi. Že dolgo je znano reklo » Tam kjer domuje čebela, je čisto okolje «

Kljub vsej svoji koristnosti pa je v današnjem času čebela zelo ogrožena. Vzrok za to je intenzivna kmetijska proizvodnja, v kateri se uporabljajo zaščitna sredstva – pesticidi. Sadjarjem niti na misel ne pride, da bi čebelarjem kaj plačali ali pa se jim vsaj zahvalili, da še vedno gojijo čebele v bližini sadovnjakov. Ravno obratno. Vsako leto se dogaja, da se sadjarji (predvsem vrtičkarji) ne držijo navodil in škropijo sadno drevje v času cvetenja z nevarnimi sredstvi za zaščito rastlin. Zastrupljene opraševalke pomrejo pogosto že na cvetju ali na poti proti domu. V primeru manjše zastrupitve čebelje družine tako oslabijo, da v času paše ne naberejo medu, v primeru večje zastrupitve pa umrejo vse čebele in panji ostanejo prazni. Do zdaj še noben prizadeti čebelar ni prejel odškodnino za zastrupljene čebele. Običajno pa se ne najde niti krivca za pomore čebel. Čebelarji naprošamo vse uporabnike fitofarmacevtskih sredstev , da jih uporabljajo po navodilih proizvajalca.

Strokovnjaki so izračunali, da je vrednost opraševanja čebel desetkrat večja od vrednosti medu, voska in drugih čebeljih pridelkov. Pri tem so jemali v obračun vrednost kmetijskih pridelkov, ki bi jih ne bilo brez posredniške vloge čebel. Če pa bi upoštevali še vse ostale rastline na travnikih, pašnikih in v gozdu, ki bi ostale brez plodov in semen in bi bilo zato ogroženo naravno ravnotežje, bi se vrednost opraševanja čebel podvojila ali potrojila.

Pohvaliti moramo našo vlado, ki je znala prisluhniti problemom čebelarjev in nam je v zadnjem letu ali dveh veliko pomagala. Vsi tisti rejci čebel, ki so se lani obvezali, da bodo v svojih čebelnjakih gojili samo čisto raso kranjske čebele, so dobili za svoje selekcijsko delo ustrezno plačilo po panju. Letos smo čebelarji končno izenačeni s kmeti, saj se smatra čebelarstvo za kmetijo. Torej imamo svoj status, ta pa je osnovnega pomena za določitev stimulativnega obdavčenja. To in ureditev davčne zakonodaje je garancija, da bodo naše čebele še naprej uspešno opraševale tako domače kakor divje rastoče rastline in s tem skrbele za naravno ravnotežje. Posledično bomo čebelarji pridelali za naš narod dovolj najbolj kakovostnega domačega medu, ki nam ga ne bo potrebno uvažati, kot morajo to početi v večini razvitih zahodno evropskih držav. Naš med je zdrava hrana, ker ga znamo pravilno pridelovati in ker imamo čisto naravo. Tega pa ne moremo trditi za ceneni med neznanega porekla in sumljive kakovosti, ki ga ponujajo našim potrošnikom velike trgovske verige. Če bodo Slovenke in Slovenci kupovali domači med, bodo pomagali našim čebelarjem preživeti, posredno pa tudi ohraniti našo naravo.

Boštjan NOČ in Franc ŠIVIC
Podpredsednika Čebelarske zveze Slovenije

Čebelarska svetovalna služba
v.d. vodje ga. Lidija Senič


Copyright © 1997-2003 Peter Lužnik. Vse pravice pridržane.