Žirovnica.com
   ::novo::  ::objava::  ::knjiga gostov::  ::e-pošta:: 

 

Tudi brezdomne mačke streljajo, mar ne?
Ivana H. Faletič

Naj za začetek povem, da smo imeli (in še imamo) pri hiši brezdomne mačke in tudi psa, ki smo jih vzeli za svoje, jih ves čas primerno veterinarsko oskrbujemo in so naši. Dali pa smo jih tudi kastrirati oziroma sterilizirati, da ne prihaja do nepotrebnega množenja muc.

Že kar nekaj pa časa hodita k nam dva muca, za katera smo bili prepričani in smo še, da imata gospodarja in da hodita k nam »na obisk« in da dobita še kakšen posladek. V okolici smo spraševali po gospodarjih, vendar brez uspeha. Zgodaj spomladi sta bila oba hudo prehlajena, na kliniki za živali v Lescah smo kupili zdravila in sta si seveda opomogla in še kar veselo hodita k nam. Nismo ju pa niti posvojili niti vzeli v rejo, le smilita se nam in jima pač damo tudi jesti.

Zaplet, zaradi katerega sem se odločila, da napišem tale prispevek, pa se je začel, ko smo pri enem izmed teh dveh mucov posumili, da ima morda garje. Najprej smo poklicali na kliniko in se z njimi posvetovali, seveda so nam svetovali, da naj muca pripeljemo na pregled; nato je sledil posvet s predstavnico Društva za zaščito živali Jesenice, s katero smo že in še lepo sodelujemo, ki nam je svetovala, naj se obrnemo na našo občino. Rečeno, storjeno. Poklicala sem na občinsko upravo in tamkajšnji uslužbenki razložila problem. Po posvetovanju z nekom drugim me je napotila v pasje zatočišče Perun in še dodala, da »kdor mačka futra, je njegov«. Znano je, kako »humana« znajo biti nekatera zatočišča in Društvo za zaščito živali je tudi v naši občini večkrat opozarjalo pristojne na občinski upravi, zgodilo pa se ni nič v prid živalim. Mi smo bili namreč pripravljeni oba muca peljati k veterinarju, da ju pozdravijo in primerno oskrbijo in nato skupaj z zagnanimi člani Društva za zaščito živali na Jesenicah poiskati primerne rejnike. Za vse skupaj bi morda znašal račun okoli 30.000,00 SIT, kar je mnogo manj, kot občina plača za evtanazijo enega psa. Ampak bolj udobno je tako, nikogar namreč ni, ki bi kdaj šel pogledat, kaj se dogaja v pasjih zatočiščih, plačati račun je najlažje. Hočem povedati, da če bi sklenili pogodbo z Društvom za zaščito živali, ki skrbi tudi za našo občino, bi verjetno porabili manj denarja oziroma bi za enako vsoto denarja brezdomnim živalim, predvsem mačkam, zagnani člani društva našli nov dom, še prej pa bi jih na kliniki za živali v Lescah pregledali in del svojih uslug opravili sponzorsko. Za zagnane prostovoljce v društvu je težko samo z lastnimi prihodki skrbeti za vedno nove in nove brezdomne živali in tudi zato sem se obrnila na občinsko upravo. Nesprejemljivo pa je, da kar tako odmahnejo z roko, češ peljite jih v zavetišče in s tem je njihove humanosti konec. Zakon o zaščiti živali je namreč jasen le glede brezdomnih psov, ki naj bi jih sprejemali v zavetiščih, zelo dvoumen pa je glede brezdomnih mačk. In zavetišče Perun zapuščenih mačk ne sprejema…Zato sprašujem, kako ukrepati in kaj storiti, če se taka mačka zateče v katerokoli hišo v naši občini. Zakon zavezuje vsakega državljana, da mora z živalmi ravnati humano in jim pomagati. Če pa se zakon ignorira, pa taki mački pristanejo v žaklju v vodi, mi imamo eno tako namreč doma in smo jo tudi posvojili, vseh, ki se zatečejo k nam, pa pač ne moremo. Zato bi bilo ne samo humano, pač pa tudi po predpisih zakona, da bi občina hotela prisluhniti opozorilom in predlogom Društva za zaščito živali in si ne bi zatiskala ušes in oči, kot da taki problemi v vaseh občine Žirovnica ne obstajajo.

Pa še to: pred leti, ko še nismo imeli svoje občine, smo pod našo hišo pod cesto opazili ležati ranjenega škotskega ovčarja. Prinesli smo mu vodo in nato še hrano, oboje je hvaležno sprejel. Nato smo po jeseniškem radiu dali objavo, da smo našli psa in tudi poizvedovali po vaseh, čigav bi pes bil. Lastnik se je našel in živi na Bregu… Niti pomislili nismo, da bi žival odpeljali v kakšno »zatočišče«. Še bolj čudno pa bi izgledalo, če bi si psa z rodovnikom, kot smo kasneje izvedeli, kar prisvojili, ker smo ga pač »futrali«.

Slavni in znani indijski državnik in mislec je nekoč dejal, da se humanost in srčna kultura ljudi in posledično tudi države in institucij spozna po skrbi za živali; zelo se strinjam z njim.

Ivana H. Faletič


Copyright © 1997-2003 Peter Lužnik. Vse pravice pridržane.