Žirovnica.com
   ::novo::  ::objava::  ::knjiga gostov::  ::e-pošta:: 

Drevo je naš Učitelj
Helena Tomšič

Ob letošnjem dnevu zemlje sem se globoko zamislila, kaj se dogaja v naši občini, še sploh pa sem razočarana nad dogajanjem v Smokuču. Povsod po Sloveniji sadijo drevesa, pri nas pa, kot da nam je vsako drevo že v napoto.

Ob naši hiši na parceli, ki je javno dobro, je stala prelepa mogočna stara lipa. Poleti je dajala senco meni in moji družini in pod njo smo preživeli marsikatero lepo uro na dvorišču. Ko pa smo prejšnji mesec med tednom prišli iz službe in šole domov, je lepa stara prijateljica ležala na tleh. Ko smo poizvedovali, kdo je to storil, smo izvedeli, da zgornji sosed, ki sploh ne živi v Smokuču, ampak je samo skrbnik posestva. Poizvedovali smo tudi na občini, pa smo izvedeli, da je župan g. Leopold Pogačar to tudi dovolil in celo rekel, da eno drevo tako nič ne pomeni.

Ugotavljam, da človeška hudobija in nesramnost res nimata meja. Ja ljudje, saj smo tudi mi del narave, če mi ne bomo skrbeli zanjo, pa ne samo na papirjih, KDO pa bo in kaj bo sploh še ostalo našim potomcem s takim načinom razmišljanja. Mogoče bi bilo dobro, da bi se ozrli tja, kjer je res potrebno, kjer so problemi, ki zelo motijo kot na primer:

  • podirajoče stare hiše (za eno nam je bilo obljubljeno, da bo preurejena v muzej pa se je z novim mandatom župana vse spremenilo),

  • odpadki (rjaveči sodovi z bog ve kakšno vsebino, stari štedilniki…), ki se zakopavajo pod gozdom nad Smokučem, pa nihče zanje noče vedeti, čeprav vsi vedo,

  • na drobno posuta trava z umetnim gnojem, ki nam bo »osvinjala« pitno vodo (ali se sploh kdo vpraša, če jo bomo čez 30 let sploh še imeli pitno)

in še bi se našlo, pa je zaenkrat kar dovolj.

Moteče je to, da v papirjih občine Žirovnica v Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Jesenice za Občino Žirovnica, ki je bil sprejet na Občinskem svetu občine Žirovnica na 24. redni seji dne 30. junija 2005 v 21. členu -ohranjanje narave piše:

»V postopkih načrtovanja rabe ali izkoriščanja naravnih dobrin in urejanja prostora mora pristojni državni ali lokalni organ izbrati tisto odločitev, ki ob približno enakih učinkih izpolnjuje merilo najmanjšega možnega poseganja v naravo in v primeru obstoja alternativnih tehničnih možnosti za izvedbo posega ne okrni narave.

Pri načrtovanju posegov v prostor je treba ohranjati, razvijati in ponovno vzpostavljati krajinsko pestrost in tiste elemente krajine, ki so pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti. V čim večji meri je treba ohranjati in obnavljati gozdne robove, tradicionalne visokodebelne sadovnjake, manjše skupine dreves in posamezna drevesa v krajini ter drevesne živice. »

Le kaj rabimo kupe papirja s predpisi, če jih ne poznamo ali jih nočemo upoštevati. Zato bi vam za konec posredovala misli, ki jih najdete tudi na internetnih straneh Gibanja za pravičnost in razvoj (http://www.gibanje.org/darilozemlji/?page=drevo_nas_ucitelj) in najbolje opišejo moja občutja ob pogledu na vsako drevo in žalost, ko pogledam prazen prostor, kjer je nekoč stala mogočna lipa – prijateljica mene in moje družine.

Drevo je simbol in zgled radodarnosti. V času svojega življenja nam poklanja neprecenljive darove:

  • čisti ozračje,

  • blaži vetrove,

  • nudi zavetje živalim,

  • ohranja pestrost življenja,

  • oblikuje človeku prijazno okolje,

  • je neskončen vir lepote in miru,

  • je naš večni Učitelj.

Narava je naš izvrsten učitelj, zvest vodnik in navdih. To je razlog, da je človek obdan s svetom, ki ga tudi vzdržuje in ohranja pri življenju. Vsaka ptica, vsaka žival, vsako drevo, gora, zvezda in najmanjši črv nas lahko naučijo modrosti naših src, če le imamo voljo in željo po učenju. Učijo nas in vodijo po pravih stezah življenja.

Človek se lahko marsikaj nauči od drevesa. Ko je drevo polno sadežev, se ne baha in ne dviga glave ponosno in vzvišeno. Skloni se nizko, se pripogne, kot da ne sprejema nobenih zaslug za svoje dosežke, kot da pomaga človeku, da lažje obere sadeže.

Drevo nas uči tudi potrpljenja in strpnosti. Vsakemu nudi senco, ne glede na starost, spol ali vero, narodnost ali status. Drevo ponuja sadeže in senco tudi sovražniku, ki se nanj spravi s sekiro!

Če želimo prenesti na druge sporočilo o dragocenosti narave, o nujnosti vrednot, moramo sodelovati med sabo in delovati v harmoniji. V tem projektu sodelujejo ljudje z vseh vetrov, različne starosti, vrtci, šole in upokojenci, preprosti ljudje kot voditelji, pripadniki različnih verskih in političnih skupnosti. Toda razlike med nami so premoščene z vrednotami, ki so skupne vsem. Vsi smo eno srce – vsi živimo na istem planetu – vsi dihamo isti zrak.

Eno Zemljo imamo in to moramo spoštovati. Če Zemlji kaj vzamemo, ji moramo nekaj vrniti. Človek in Zemlja sta enakopravna partnerja. Preveč smo jo že prizadeli in ji nanesli škode. Nekaj se moramo naučiti: ne moremo v nedogled samo jemati, ne da bi sami tudi dajali. Šele ko bomo začeli dajati - brez želje in pričakovanj po zaslugah - bomo srečni v srcih. In z mirnimi srci bomo ustvarili tudi mir na Zemlji.

Dan Zemlje se prične v naši glavi, v našem srcu. Dan Zemlje je vsak dan. Vsak dan gradimo spoštovanje in ljubezen, udejanjajmo človeške vrednote, živimo v harmoniji z naravo. To bo naše največje Darilo Zemlji. To bo naše največje bogastvo.

Helena Tomšič
Smokuč


Copyright © 1997-2003 Peter Lužnik. Vse pravice pridržane.