Žirovnica.com
   ::novo::  ::objava::  ::e-pošta:: 

Monsignor
TOMO ZUPAN

BREZNICA NA GORENJSKEM IN BREZNIČANJE

 

Pridiga, ki jo je imel ob priliki
odkritja spomenika knezoškofu
Ivanu Zlatoustemu Pogačarju
v brezniški župnijski cerkvi
dne 28. avgusta 1912 in kjer
omenja vse znamenite brezniške
župljane zadnjih stotrideset let.

 

Propoved ob odkritju Zlatoustovega spomenika na Breznici sredo 28.8.1912.
Govori Tomo Zupan

Pojdi in tudi ti tako stori Luk. 10

Breznici najlepši dan je bil današnji 28. avgust 1821. leta. Ta dan pred 91 timi leti je namreč ljubljanski škof Avguštin Gruber Ž.M.B posvetil do takrat mrtvo zidovje brezniške cerkve v živi hram božji. In sredočna ležeča brezniška cerkev je postala župnijsko mesto nakrajne rodinjske, v župniji z imenom Breznica. V ljubo je bila rodinjskim župljanom z sv. Klemenom posvečeni božji hram, saj ga nam je zavetoval tisti sv. papež, čegar zemske ostanke sta sv. brata iz Ponta skozi to savsko dolino nosila doli do jadranskega morja.

Nova cerkev se je zidala pod skrbjo nenavadnega talenta, zadnjega rodinjskega in prvega brezniškega župnika Fran Salezij Christian-a, sinu ljubljanskega slovečega zdravnika. Na tem sv. mestu je prav pred 91-timi leti a prav to uro šk. Avg. Gruber Brezničanom prvokrat takrat v slovenskem jeziku. Za njim je bogoslovec - njegovo škofjo palico v rokah držeči - stal tudi prav tu na legi. Bil je Matej Primožič1, stric današnjemu slavljencu k. š. Zlatoustemu, Zakoparjev gospod iz Grada.

Drugi, najbolj zgodovinski dan za onim se mi pa zdi za to cerkev prav današnji. Danes smo namreč v kameniti podobi kakor živega postavili pred vaše oko v kapelici sv. Avguština pred 101 nim letom v Vrbi pri Lenšeku rojenega ljubljanskega knezoškofa Ivana Zlatoustega Pogačarja. Radovljiški podobar Josip Pavlin2 je spomeniku vešči izklesitelj. Ta Zlatousti je tisti imenitni Brezničan, ki se je v duhovskih in svetih časteh popel izmed vseh domačinov na prvo mesto. Zato bi si današnji spominjski dan upal imenovati jaz prav pravi, brezniški dan.

Mislil sem si ob tem: kaj ko bi obhajali ta imenitni spominj tako, da pred vašimi očmi razgrnem sliko tistih v Ljubljani ali sploh od doma šolajočih se Brezničanov, katere je k. š. Zlatousti osebno poznal, ali je vsaj o njih vedeti moral. Bili so nekateri v šolah pred njim, drugi bolj ali manj z njim in ostali za njim. Le v zadnje čase umrlih, ki je navedem, ni osebno poznal, to p prav danes zato, ker večjega prijatelja mladine in šole nismo poznali. Nekateri teh, ki jih bom imenoval, so prišli daleč naprej. Iz tega vzroka v tej domači zgodovini ne pojdem razun v 2eh slučajih veliko /ker tudi1773!!/ nad 130 let nazaj. Med njimi navedem tudi par deklet.

Omenim vam le samo umrlih, ker me tko uči modri Sirah, ki pravi:"Ne hvali pred smrtjo nobenega človeka /Sir. II/".

Povdarjam Vam tudi, da dobro vem, kako naj se s tega sv. kraja glasi le božja in Marijina in svetnikov slava. Če vam torej navedem danes veliko oseb - duhovnih in neduhovnih- pripominjam, da ne bo ne enega izmed njih, ki bi ne bil - vsaj kolikor sem jaz čul - glasno trdil vere svojih mater in svojih očetov. Zato mi ljubo upanje polni dušo: da so ti moji današnji imenovani kot nebeščani zapisani že davno v božje srce.

Govoreč pojdem iz vasi do vasi - začenši z Bregom in končujoč z Vrbo, Zlatoustega rojstne vasi. Morda bo le malokdo vas domačinov, da bi se ne dotaknil z imenom - ki je povem - njegove rodovine ali vsaj - kakor že koli - njegovih človeških zvez. Tako želim danes temu in onemu posegniti globjeje v srce.

Začenjam pa z gorečo prošnjo dp Ž.M.B., ki je tej cerkvi blagodejno obvladala danes 91 let. Njene usmiljenosti želim nam vsem.

 

NA BREGU

Tu pri Stojanovih je bil doma Blaž Artelj3, umrl žpk v Kranjski gori. Gotovo mož mirne vesti, ker tako veselega srca, gori takrat še zelo ločen od sveta kako je bil vzradoščen, če je zadel med pevajočo družbo. Ni se mogel z lepa ločiti od lepe pesmi in spominjam se ga, kako je svoj glas prikladal zboru pevcev, če je donela izmed njih tudi popolnoma mu neznanka. "Še pojte; še zapojte:" je prosil. V duhu so mi ob tem moja mati. Pogostoma so mi govorili: Če od Breznice proti Smokuču zapojo fantje domačo pesem - kako brezskrbna sem potem vso noč. Takrat je bilo namreč pred slabim človekom poseb po noči, nevarneje od danes. Sebe se spominjam, ko sem učenček hodil to isto pot. Od daleč so časih peli mladi ljudje; a večkrat jenjali, predenj je na srečanje prišlo. Kako rad bi je bil zaprosil: "Še pojte." Saj slovenski pregovor veli: "Lepe pesmi glas - seže v 9to vas" - in nemški rek pravi: "Vesel ostani, kjer pojo - hudobni pesmi nimajo." Nikoli niste čuli, da bi bil razbojnik pripel in pevjoč nož zasadil bljižniku v srce. Tako ga je vzradostila lepa pesem in tako je sam pel žpk Blaž Artelj.

Blažu starejši brat Anton4, je bil še v II. gimnazijskem razredu k.š. Zlatoustemu sošolec. A moral je duhovnik precej zgodaj umreti.

Prav iz te hiše je bil eden med najnadarjenimi slovenskimi latinskimi profesorji, neduhovnik Anton Artelj5, prejšnjima nečak. Ostala mu je odgoja iz Alojzevišča. Pripovedovali so mi namreč, kako je v pokoju živeč slednji dan hodil do sv. maše.

Komarjev gospod je bil delalni mož Jakob Pristov6, trudeč se kot skriptor v pisarni tržaškega škofijstva. /2Pristova, ali sta od tod, eden jezuit./

Učence z Brega imeli v Ljubljani še: dva iz Bogmanove7,8 in enega iz Beravseve9 hiše.

 

V MOSTAH

Žagarjev 10 iz Most je bil svetni profesor v latinskih šolah: Janez Krstnik Krsnik. Ne trdim: najučenejši vseh, pač pa menda najljubljeneji vseh profesorjev, kar jih je imela do sedaj slovenska zemlja. Naravoznanstvo je učil vselej le v VIIImi šoli v Ljubljani. Takrat si volijo mladi ljudje svoj poklic. Sledenjmu je ves svet odprt, ali pa - kakor že - tudi ves svet zaprt. Zato je redoma in očitno v šoli in nikoli za hrbtom tem mladeničem konec leta stavil nasvete: "Vi mislite tje in tje" je rekel, "menim, da bo prav". "Vi si pa doumevate druzega; čuvajte, da ne boste prepozno obžalovali" tako drugemu. Dragi poslušalci! Lahko je veščemu učitelju voditi v učene knjige; težko, neizrečeno težko v življenje. Zato je bil Krsnik tako velik; po mojem mnenju do danes največji slovenskih profesorjev. Vsak njegov godovni dan je bil v takratnih listinah opevan in Ljubljančanom nekak praznik. Ko je prišel ob Krstnikovem v šolo, moral se je vsesti na nekak prestol pod baldahinom in je danes tako s prestola doli učil. Njemu so učenci postavili grobni spomenik in nadpis: Have pia anima.

Imel je mlajšega brata, župnika Blaža 10. Kjer je pastiroval Blaž, povsod so ga bili veseli.

Sicer so bili še ti-le Moščanje v viših ljubljanskih šolah; a vsi pred 130 in 120timi leti: Rožičeva dva. Stareji Lovro Noč 11 je postal svetni doktor. Matuhov: Tomo Krsnik 12 je bil duhoven. Kovačev Ivan, pisali so ga Barantič 13, je bil imed vseh rodinjcev - Brezničanov med najboljimi učenci. Kaj je postalo iz njega, do danes nisem izvedel.

Birtičev gospod, pa je moral pred kratkim, le nekaj mesecev po svoji novi maši umreti.

 

V ŽIROVNICI

Tu pri Muhovcu je prišla na svet imenitno slovensko dekle: Mina Svetinjeva. V Vrbo na Ribičevino primožena je bila mati prvemu slovenskemu pesniku Francetu Prešerin-u. Pametni in premožni stariši so jo kot otroka poslali celo v Beljak in pozneje v ljubljanski nunski samostan na izobrazbo. Bistre glave je postala po svoji previdnosti potem popolnoma vešča precejšnemu oddelku sv. pisma. Od tod je umevala svoje otroke ne le izrejevati, nego tudi poučevati.

Pri Ovsenjaku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop 14. Vročina ponedeljka 6/7 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save na Tomačevim ter se vanjo šel kopati. V izgubo rodu je krog 8h zvečer tu vtonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil še le 39 1/2 leta. In Čopov vera? Šla sta z moje matere očetom, Urban Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar some mati doma učili, ne imeli bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikokrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja mati, - Brezniške matere: ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?

Matija Čop je imel na Dunaju izšolanega brata, neduhovna Ivana 15. Nenavadno pridni mladi mož je po dokončanih naukih kmaul urml. Sicer se je pa šolal v Ljubljani še 3ji Ovsenjakovih, ta bi bil menda mojo mater rad za ženo.

Pri Zgubi je bil rojen Jakob Finžigar 16, umrl žpk pri sv. Katarini v Topolu, nad Št. Vidom ob Ljubljani. Zadovoljil se je s to malo župnijo, četudi je izmed vseh takrat na Kranjskem živečih skladati znal najtehtneje pesmi v latinskem jeziku. Zgubova sta bila še druga dva 17 od doma v šolah. Teh 2eh ena dekle Marija učeča se v Loki pri Uršulinkah.

Pri Poharju je bil doma kanonik - dekan tržaške škofije Urban Golmajer 18. Zidal je v Sežani na notranjskem blagodejni ženski vstav za deklice "Elizabetišče", ki ga vodijo šolske sestre. Do dna duše Slovanu in do dna duše Avstrijanu so mu Lahi ob laško-avstrijski vojski leta ... stregli menda po življenju.

Imel ja na Dunaju izšolanega brata neduhovnika Matijo 19.

Do mala vsem v spominju vam mora biti Zavitov gospod: V Kameniku težko pozabljeni Blaž Muhovec 20. Ob smrti Žagarjevega profesorja je bil njegov učenec v VIImi šoli in - kakor je takrat bila šega - izvoljeni oskrbnik tega razreda, ki so mu rekli "familias". Spominjam se, kako je ob pogrebnih poslih hitel po šolskih prostorih z visokim klobukom, ki je imel ovit širok žalni trak. Ganila me je takrat, učečega se v normalki ta učenška ljubezen in hvaležnost do starega velicega učitelja. Kdaj in kjer sem ga videl, mi je še danes v spominu. Potem smo pa, kar je v Ljubljani šolstva bilo, prav vsi spremljali profesorja mladinoljuba do sv . Krištofa.

Tudi Naglova 21 hiša je imela 2 ljubljanska učenca in Mlakarjeva 22 enega.

 

NA SELU

Pri Petrovcu je bil doma župnik Josip Žemlja 23. Vedno bolehen je vender vedno pisal, pesmi zlagal in je tudi pel. V Slovencih je zveneče postalo njegovo ime. Veliko prezgodaj je čisto mladosten moral v zemljo. Zamrl je kot mlad župnik v Ovsišah.

Pri Mazovcu se je porodil Jurij Legat 24. Neduhovnik je bil na dunajskih visokih šolah učitelj francoskemu jeziku. Kot otrok se ga spominjam - domu prišel - s ponosom dohajal tu sem na 10to prazniško božjo službo. Očitno - veči del pred zakrstijo stoječ - se je ponašal s svojo živo vernostjo in bil ob tem tako glasan, da so se nazaj obračali memo njega v cerkev hodeči. Posebno dobra sta si bila s takratnim brezniškim kapelanom Ivanom Volkom, umrlim kanonikom v Novem mestu.

Pri Resmanu so pred 120timi leti imeli v šolah Boštjana Jegliča 25. Potem župnika Antona Jegliča 26, strica tudi tu rojenemu bivšemu kranjskemu dekanu Antonu Mežnarcu 27. Dekan Anton Mežnarec je bil moder talent, in take trudoljubivosti ter take nevpognjenosti, da ne more zamreti njegovo ime. Kot dekan v Kranju je od imenitne gotske cerkve doli do zadnje shrambe na župnišču vse popravil in postavil v tak stan, da bi se tu vdomačiti smel najvišji dostojanstvenik. Od kod je jemal toliko in toliko za to potrebnih tisočakov nam je ostalo precej uganjka. Župljanom ni namreč naprtoval ob tem prav nobenih nakladov. Umrl je vselej in povsod radodaren brez znatnega premoženja. Velika zanimivost ob njem je bila ta, da je pričel v Kranju kot kapelan, ostal tam nepretrgoma kapelan in umrl kot tukajšnji dekan.

Zgodaj je moral dokončati pred nekat. leti komaj dobro mašnik postali Kodrasov dobrodušni gospod Ivan Legat 28.

Dva "Mežnarjeva" z imenom Reš 29 sta se pred nekakim 120 leti šolala v Ljubljani. Morda ju je gnala na uk tudi Justinova štipendija, ki so jo v tej hiši imeli.

Bila sta pa s Sela še v ljubljanskih šolah: Petrovčev 30 eden in Mazovčev 31 eden.

 

V ZABREZNICI

Tu se je rodil pri Kodrasu žpk Ivan Dolžan 32, eden najboljih brezniških talentov. Duhovnik postal v poreški biskupiji, je tam zelo bolehal. Ker ga je iz šol poznal, sprejel ga je srčno rad današnji slavljenec, Lenčkov škof, potem na Kranjsko. Čudno je, da je na videz vrtjen kar nagloma kot trsteniški župnik v najboljših letih moral umreti - če tudi so njegovi ljudje npr. oče, dosegli mogočno število let. Njegov prvi škof, Juraj Dobrila, ga je meni označil za "najboljšega duhovnika svoje biskupije". Potem veste, kaj je Ivan Dolžan bil. O njem so pripovedovali, da je kot duhvnik vso tvarino iz bogoslovskih šol v drugo, tudi tretje prebiral in sv. pismo večkrat prebral. Kaj takega vam mi je z besedo tu prav lahko izustiti, kakor se v dejanju to težko zelo težko izvede. Kedor meni, da bi ne bilo temu tako, naj sam poiskusi.

V ljubljanske šole so pošiljali Zabrezničanje iz mnogih hiš. Te hiše so: Belej 33, Čehelj 34, Komar 35, Rajh 36, Stojan 37, Špan 38, Vrbanovec 39. Najbolje teh so se učili Komarjevi 40, bili so trije; pri Španu so bili tudi trije; pri Stojanu dva. Šolali so se pa vsi ti zadnje znamovani primeroma pred 120timi, 100timi ali nekako 70timi leti.

 

NA BREZNICI

V stari Kuharjevi hiši je rojen sloveči čebelar Anton Janša. Na Dunaju so izvedeli o bistroumnem kmetiškem možu in cesarica Marija Terezija ga je klicala za učenika čebelarstva na tamošnje više šole. Stal je umstveno tako visoko, da ga v vseh narodih danes imenujejo vse učene knjige tudi zunaj našega cesarstva. Nekateri njegovih naukov o čebelah, ki jih poprej niso verjeli, so se šele sedanji čas za prave spoznali. Najimenitneja starina brezniške župnije je še danes ob stari Kuharjevi hiši stoječi Anton Janšev čebeljnjak, vsaj v zunanji podobi ohranjen kakor je bil takrat. Ob tem bečelnjaku na klopici je posedal, premišljeval in delal. Naravnost vun iz kmetov na tako mesto poklicanega na poznam nobenega Slovenca. Zato vas prosim, ne podirajte nobene vas časteče stvari iz starih časov, ohranite in naj ostane posebno še ta bečnjak priča stare brezniške slave.

Sedaj še nekaj o tem, kar pa ni popolne gotovosti. Stari oče so mi pripovedovali, da je za Antonom šel tudi na Dunaj na Breznici rojeni Antonov brat Lovro 41, ki je menda v starem Kuharjevem skednju slikal rodinskega sv. Frančiška Ksaverijana. In potem še 3ti brat Lovru iz te hiše, bratranec Antonu in Lovru: slikar Valentin 42 je bil na Dunaju, toliko ve ljudska govorica - A, kakor skoraj redoma nona, tudi ta ne brez pomena. Sicer pa se že dalj časa skladajo tudi naši zgodovinarji 43, s temi ohranjenimi brezniškimi spominji. Oba sta bila na Dunaju slikarja in kar zanima: tudi čebelar Anton je v prostih urah rad slikal.

Trudili so se z učenci v prav bogati hiši pri Dovarju, od koder so jih 5 pošiljali 44. Od Vukanca dva 45. A Vukanov žpk Josip Pogačnik je pred nedolgim moral mladosten umreti na Koroškem. Tudi iz Kraljičeve 46 hiše je poznejši njen posestnik šel v lat. šole.

 

V DOSLOVIČAH

Posebnim poudarkom imenujem to Knafljevo hišo. Vse kaže, da je bil v njej krog 1620 - torej skoraj pred 300 leti rojen Luka Knafelj, žpk v Rusbachu poleg Dunaja. Ta je star šele 50 let, l. 1671 umrl. Brez njegovih vstanov bi mnogo kranjske posvetne mladine ne bilo moglo dokončati dunajskih viših naukov. Namenjene so namreč onim Kranjcem, ki se na Dunaju uče profesorstva, zdravništva in pravic. Sedaj jih je menda 40 in vsaki je letni znesek po kr 600. Brezniški župnik, Lovro Pintar, je o stvari poizvedajoč kot državni poslanec zadevo preiskoval v Rusbachu. Tam je dobil na svojem mestu zapisana vsa imena Rusbaških župnikov in tudi Luko Knaflja; toda z edinim dostavkom "Carniolus" - Kranjec. V župnih zapisnikih ni bilo o njem tam ničesar. Zelo so se potem na to trudili žpk Pintar, moj stric Kraljič: Jurij Trtin in moj brat profesor Ivan - da bi bili resnici prišli do korena. In res je imela Knafljeva hiša ohranjen svež spominj na obdunajskega gospoda. Tudi prepis Luka Knafljevega testamenta je bil na tem domu. Na silno veliko palico se je namreč takrat opiral stari bolehni gospodar. Pojasnoval je, da je z Dunaja Knafljevega gospoda, nenavadno visokoraslega človeka. Popustil je Luka to palico, ko je nekokrat prišel pogledat domu. Po vsej okolici še danes slave Knafljevi kot izredno močni ljudje. Oskrbnika tem svojim stipendijam je Knafelj postavil načelnika dunajskim visokim šolam Jurija Bohinjca. Vse kaže na to, da je tudi Jurij Bohinjec 47 rojak in sicer iz Smokuča. Bohinjčev. Bohinjčeve so o Lovro Pint. času vedeli o vsem tem in duhovnik Simon Kosmač mi je popisoval, kako so tudi na njegovem domu imeli enake listine o Knaf. stipendiji, kakor pri Knaflju v Doslovičah. Če je temu tako, je prišel prav iz dosloviške Knafljevine naše svetne mladine največi dobrotnik, vseh kar jih je do danes slovenska domovina poznala.

V odličnih službah v Ljubljani sta živela 2 gospoda iz Vazarjeve hiše in vstanovila stipendijo Zupanov, ki jo je vživalo več Brezničanov. Od Vazarjev se je v vojaško duhovsko službo podal Ante Zupan. Vseh je bilo pa iz te hiše 5.

Ištinov gospod iz Doslovič je bil Josip Justin, ki se je žal podal na počitnice v Nemški Gradec in tam umrl ... let star.

Sicer so se iz Doslovič šolali v Ljubljani: 2 Brencetova. Eden pred 110timi leti; drugi 20 let pozneje. Iz Ištinove hiše sta pozneje 2 učencem z rodbinskim imenom Dešman 49. Od Rožiča 50 je bil v šolah eden.

 

V SMOKUČU

Pri Griželju so imeli pred 120timi leti v ljubljanskih šolah zelo dobrega učenca Primoža Zupana 51. Kam je prišel, ne vem. Mlajši brat Peter Zupan 51 je bil. Imeli so ga tam zelo radi; on pa je zamrl kot nenavadno vesten župnik v ljubljanskem Trnovem.

Zelo uspešno sta se učila v Velesovem zamrli součenec današnjemu slavljencu Kovačev v Velesovem počivajoči žpk Blaž Ulčar 52 in Kramarjev v Goričah pokopani žpk Miha Golmajer 53.

V Tržiču imajo še sedaj v spominju dolgoletnega tamošnjega šolsk. ravn. v šolah otrok Ponjavčevega gospoda župnika Fran Ksaver Bohinjca 54. Zelo priden šolskih ukih je umrl žpk v Križah.

Izrečno Povdarjam Bohinjčevega ljubeznivega gospoda Simona Kosmača 55. Vselej še mlad je nastavljal roko na eno uho, kakor da ne sliši prav dobro. A prepričal sem se, da je njegova mehka duša slišala več, nego sliši njih mnogo, ki kedo ve, kako slišijo prav dobro. Tudi ne poznam nobenega rojaka, da bi bil tako rad imel svoj ožji dom. Če si mu omenil Smokuča - razvedrilo se mu je lice, kakor če solnce posije.

In Kuglov gospod Frenče Zupan 56, služeč v Istri. Prišel je od tod na novo mašo še živečega, a v Sostrem v pokoju zamrl ... star ... let. Zapustil je veliko rodinjski cerkvi. Iz njegovega je zdelan sedaj lep veliki oltar, in bil pri altarju za diakona. Kot tak je zapel "dominus vobiscum", da so se zganili po cerkvi in čuli doli na vrbenjsko cesto. Takega "dominus vobiscum" ni še slišalo to zidovje, in ne vem, kdaj ga bo v drugo. Bil sem takrat učenec v latinskih šolah, izbral si je moj obraz, da me je po maši povprašal:"Ti, ali sem pretiho zapel?" - Gotovo ste velike postave nekateri med mojimi poslušalci - a tako velik ni menda nobeden. Po taki osebnosti na prvi pogled trdega zunanjega malokdo je imel tako mehko srce, nikoli ni dosti mogel oskrbeti svoje matere in svojih domačih. A ta telesni velikan je v najboljih letih moral prestopiti groba vrata.

Pri Osvarju so imeli gospoda Jerneja Grom-a 57, izglednega vedenja. Po velikem njegovem potrujevanju po šolah mu je zelo kratko duhovniško življenje odločil gospod. Ko sem ga opazoval mlad učenček - mislil sem si: Tak mora vsak učenec v viših šolah biti. Ne odličen v šoli je bil mladenič odlične duše.

Spominjam vas Novakovega bistroglavega profesorja, neduhovnika Ivana Zupana 58. Njemu je bila ponos materina vera in cerkev. Dosti časa je moarl imeti, da je kar najlepše odel svojo ponosito postavo, preden se je podal na 10to cerkveno opravilo. Dobro veste krog 50letniki, v kakem redu vas je imelo njegovo učiteljsko oko, ko ste stali tam za ograjo pred velikim oltarjem. Ne eden Vas se mu ni smel ganiti in ne enkrat le mu se mu je zato zahvalil državnega poslanca žpk Lovro Pintarja tukaj nadomestujoči duhovnik Martin Ambrožič.

Šolali so poleg teh v Ljubljani še učence: Pri Grilju 59, pri Grosu 60, pri Novinu 61, in sicer tu nadarjenega duhovnika in dež. posl. v Istri Fran Ravnika. V vsem pa so imeli Kuglovi v šolah 3 62, Kovačevi tudi 3 63, Ponjavčevi 2 64, Bohinjčevi 2 65.

 

NA RODINAH

V Nemškem Gradcu je pred leti še ne star zamrl na smrt lepo pripravljen "Šoštarjev" svetni gospod Klemen Legat. Kako je bil spoštovan, pokazal je pogreb, ki so se ga vdeležili vsi v Gradcu bivajoči rojaki - od profesorja z visokih šol Gregorija Kreka do zadnjega, ki se je tam bil zavedal slovenske narodnosti. Pred 90timi leti je imela ta hiša tudi učenca, Josipa po imenu.

V Istri je bival v rodinskem župnišču rojeni Ivan Pretnar, sin tu sem priseljenega mizarja.

In mladega Hon-ovega gospoda, Antona Čopa, sem pred 6timi leti moral izročiti posvečenim rodinjskim tlam. Tam počiva poleg sorodnega duhovnika Jerneja Groma.

Iz Honove hiše sta se učila še 2 druga učenca v višjih šolah 66.

 

NA STUDENČICAH

Tu sta bila pri Muleju rojena gospoda: Stareji Ivan in mlaji Florijan. Nisem ju poznal; a vselej, kadar sem čul ti imeni, me je prešinilo spoštovanje. Razmere njunega življenja so mi namreč kazale, kako sta bila oba z malim zadovoljna. To naj veliko pove. Po častnih kapelanskih službah, je Ivan mlad postal žpk v Sorici, oddaljenem goratem kraju, takrat še pomešanem z nemškim jezikom. Vsaj 20 let tu bivajoč si je izvolil Selice v počitek. Tukaj je potem za par let oddiha zamrl. Mlaji Florijan, ga je v skromnosti menda nadkriljeval. Ker preživel je 20 let v težki dolenski župniji Hinje - taki, da nedohodneje nisem videl v deželi nobene. Tam je tudi pokopan.

Sicer so bili pa na Studenčicah šolani prijazni Šebatovi, kjer so se učili v ljubljanskih šolah trije; Rajhovi, kjer eden; Španovi, kjer tudi eden 67.

 

V VRBI

O Vrba srečna, draga vas domača!

Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštjanov stari stric Josip Prešerin 68. Imenoval bi ga vrbenjsko in narodovo drevo. Njegova nenavadna previdnost in stanovska natančnost in oboje se brezpogojno hvali. Pripomogel je v šolo sorodnima 2ema Ribičevima gospodoma: starejemu žpku Frencetu, ki je bil pokopan v Vodicah, in mlajemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Bil jima je stric. Ta gospoda Franc in Jakob sta prava pesnikova strica. Segal - je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot žpk umrl na Koroškem. V šoli so še domačega nečaka Ivana Volka, ki je v mladih letih umrl kot ribniški kapelan. Tako ima Ribičeva hiša 4 duhovnike. Z doktorjem Prešerinom in mlajim v ljubljanskih latinskih šolah umrlim upapolnim bratom Josipom je Ribičevih 6 studentov. Šest jih v ljub. šolah ni imela v preteklih 130tih letih nobena druga teh naših11tih vaseh.

In Ribičev pesnik Prešerin! - Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešerin v veličastnem "Krstu pri Savici". /Zbor IV. P. GROŠELJ 55/ Pagan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo, ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku bleškega jezera prebiva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšni hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitvi s kristjani ubeži ostal edin živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo. Bogomila mu pove, da je prejela krščanstvo in da so jo krstili. Zato ga roti, naj to tudi on bode. "Ne branim se je vere Bogomile" je njegov odgovor in pridevek:"Ak sklene me s teboj krst, Bogomila kdaj bo zakona zveza me sklenila?" A šibka deklica Bogomila se ojunači. Pove mu, da je kristijana in več: govoreč:"Je vslišana bila molitev moja. - Ne smem, postati jaz nevesta tvoja." "Bogu sem večno čistost obljubila ... O čakaj, mi dopolni prošnjo eno! - Pred ko se ločiva," Bogomila pravi, se vpričo mene odpovej zmotnjavi, - Dokler te posveti krst, se zamudi, - Voda je blizu, in duhovni tudi. Duhovnik, ki so ga imeli v družbi, Črtomira krsti. Črtomir je postal kristijan in postal več, postane krščanski misijonar: "... med svoje rojake - Slovence gre, in dalej čez njih meje, - Do smrti tam preganja zmot oblake." Tako, junaško dekle 16letna Bogomila je izvršila nadzemsko poslanje. In pesnik končuje ta svoj "Krst" z besedo: "Domu je Bogomila šla k očeti, - Nič več se nista videla na sveti." - Velik slučaj! Prav danes pred 66. leti je Prešerin postal samostojen advokat v Kranju in bil to ne prav 2 in 1/2 leta. Bolehati je namreč jel na vodenici, ki je v Ribičevini menda rodbinska bolezen. - Kranjčanje so vedeli, kaj imajo. Šli so mu bolnem vsem na roko. Obiskal ga je nekokrat in tolažil meščan govoreč: "Doktor, toliko morate trpeti." Prešerin dvigne ob tem svojo slavno glavo, vpre pogled vanj in pravi: "Trpim, a Krist je več trpel." Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešerin. Dragi! Tako umira naš najimenitneji pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati /tako mu tekle solze kot grah/.

Pri Boštjanu so za stric Jožefom imeli še 2 studenta: Prešerina.

Iz Vrbe Prešerinov gospod je bil Valent Prešerin, umrl kot ribniški dekan.

Pri Dovarju so pred 90timi leti imeli v šolah Urbana Dolarja. Dobro se je učil in postal benediktin na Koroškem.

Kraljev gospod je bil šmarijski dekan Ivan Pristov, ki je kot zlatomašnik še precej dolgo živel in umrl v Ljubljani. Tudi dekanov stričnik je bil v ljubljanskih šolah.

Pri Vogenku sta bila pod imenom "Krivic" dva; in pod imenom "Tomaževic" eden. Ta zadnji, Ivan je postal misijonar v Ameriki.

Z Ropretovine se je šolal eden.

Današnjemu slavljencu zadnji brat, neduhovnik Simon, ni pričakal našega častitega dne. Umrl je v veliki starosti - v 86tem letu - pred par meseci v Ljubljani in je danes Zlatoustemu sonebeščan.

O Vrba srečna, draga vas domača!

Tu je Lenčkovina, domača hiša velikemu mašniku kranjske dežele, ki mu je posvečen današnji "brezniški" dan.

Nekega jesenskega jutra je zapregel njegov oče Ivan Pogačar, da popelje sina, malega Ivana Zlatoustega, do Ljubljane. Kar mu je nuditi mogla šola materine rojstne vasi v Gradu, tega se je že namreč izučil. Doma. Pripeljala sta se do obsežnega poslopja stare ljubljanske bolnišnice, ki jej je bila prizidana cerkev s stolpom. "Ali je to škofija?" očeta povpraša. In to vselej ponavljaje tako, kadar sta prišla do novih cerkvenih stolpov in svetih hiš. "To je menda pomenilo -" mi je o tem pripovedujoči knezoškof dostavil. V mašnika posvečenega ga je poslal k. š. Wolf na Dunaj študirat doktorstva sv. pisma. V kratkih, manj nego 3eh letih je vse izdelal in povrh prebil še izpraševanje iz verne za profesorstvo na bogoslovnih šolah. Le par mesecev je bil potem kapelan pri sv. Petru v Ljubljani, na to je postal profesor verstva. V Novem mestu umrli kanonik Rihard Frank mi je pravil, da ne prej ne poznej ni slišal nikogar govoriti s tako vnemo o veri, in cerkvi, kakor je govoril profesor Pogačar tu prihodnjim mašnikom. "Tako rekoč za seboj nas je potegnil -" se je izrazil kan. Frank. Prišel je učenec v spodtakljivo stanovanje takratnih špitalskih, danes Stritarjevih ulicah. Najbolj iz tega vzroka je mladi profesor vdihnil prempžnemu knezoškofu Antonu Alojziju Wolfu misel, da je ustanovil izrejevalnico za srednješolsko mladino - Alojzijevišče. Vodil je to zidavo Zlatousti sam in pridno je hodil kškof. Niso mi mogli dosti dopovedati stara mati: kako so ga dobili na hišnem dvorišču, ko je že nekako vse dozidaval. Stal je ob polnem peharu ključev namenjenih tej velehiši. S tem vstavkom je k. š. Wolf nadoknadil slovenskemu narodu dar, kakoršnega še nobeden. Poglejte pred altar in vrsta pričujočih gospodov tej hiši do mala vse zahvaljuje. Poglejte po deželi in dalje čez mejo: marsikateri tu izgojevan tudi neduhovnik deluje v čast tej hiši. Koliko vednosti se je po teh tu izrejevanih razsulo po naših pokrajinah. Prezrla je preteklost in prihodnost še pokaže. Zdi se mi, da bi bila Slovenska vsaj za eno tretjino nazaj, kadar ne bi bila Alojznice imela. In Zlatoustemu, ki je položil zanjo zrno ter rastlinico 12 let negoval včvrstil - njemu se ta hiša zahvaljuje za vso svojo nevpognjeno natančnost za svojo vrednost, za svojo imenitno zgodovino. Brez Zlatoustega bi Alojzijevišča ne bilo. Napotil je k. š. Wolfa tudi do tega sklepa, da je jel zbirati mašnike v duhovne vaje, kjer naj si jim poživlja njihov duhovni poklic. Tudi te so se v tej hiši vršile. Le malo odličnejših slavnosti je bilo na Kranjskem, da bi ga ne bili vabili za govornika. Mirno, krasno in slovesnostno donečim glasom prav s pravo Zlatoustovsko vnemo je do skrajnosti premišljeno znal govoriti tako, da je bilo poslušalcu treba napeti vse dušne sile, če so mu hoteli govorečemu slediti. Kot kanonik je postal dekan in prošt. Do pravega poklica, za keteri je bil prav za prav rojen, je prišel šele kot škof. To je bilo v božji odločbi, da postanem škof, a tudi to je bilo v božji odločbi, da šele star postanem škof, mi je večkrat govoril. Bilo mu je takrat izvoljenemu 64 let. Zato pa je škofovo delo začel in vztrajal ob njem s tako vnemo, da so mu kmalu jele pešati moči. Prištevati ga je pač tistemu redkejemu oddelku ljudi, ki delajo preveč. Gledajoč v to delovanje mu je cesar posllal 2 pomenljivi odliki: komanderni križ Leopoldovega reda in potem veliki križ svojega Fran Josipovega reda. Vladarju se za to poslednje počastvovanje ni mogel več osebno zahvaliti; a imel je naslednji njeg. go. dan zanj slovesno mašo. Bila je njegova zadnja peta. Ne prav 9 let škof. se mu je posrečilo, da je sezidal po zunanje vseh najljubkejšo ljubljanskih cerkva: cerkev Jezusovega Srca. To se pravi: še sedaj živeča prednica ljubljanskim usmiljenkam je dala do mala denar; on pa daroval svojo ognjeno vnemo in krepko voljo.

Hotel jo je tudi posvetiti. Že zelo omaganemu mu je to veliko ur trajajoče opravilo doneslo konečno bolezen in smrt. Začuli ste tu na Breznici, da je preminul vaš sloveči župljan. In ne ene hiše ni bilo morda v Vrbi, da ne bi bila poslala zastopnika na pokop. Tudi iz drugih župnijskih vasi ste prišli. Častno so se vrstile za pogrebom škofovske infule; beli roheti številnih duhovnikov; uniforme najvišjih cesarskih služabnikov, zelenoperesna generalska pokrivala in vernikov velika, velika silna množica. Žalen, a veličasten prizor. Toda najčastnejši je bil pogled na tisto pogrebno skupino, kjer ste vi rojaki v dolgi vrsti nastopali v prosluli domači noši svojih gorenskih očetov. Poslavljajoč se od velikega Brezničana ste si pridobili v olikanem svetu ime in poštovanje. Zdelo se mi je takrat, kakor da bi vam bile znane besede, ki mi jih je govoril nekega večera: "Da bi bili živeli moja mati le 5 leta dalje; pa bi jih bil na Breznici pokopal in tudi jaz kot škof bi ne bil nikjer drugod pokopan" je rekel. Krščen na Rodinah; birman v Lescah; novomaševal v tej cerkvi na altarju Ž. M. B. ter čaka tu trombe glasu, ki pokliče z njim vred nas na vstajenje. V živoklesani podobi prav prave človeške velikosti pa ga boste imeli v tej cerkvi. Vi in vaši potomci od danes naprej pred očmi, dokler bo stalo posvečeno zidovje Ž. M. B. na Breznici.

Navedi mi, bela Ljubljana, navedi mi toliko svojih mož in va taki vrsti je navedi, kakor našteve: Ivan Zlatousti - Fran Prešerin - Matija Čop - Anton Janša - Luka Knafelj. Mali Breznici, ki šteje nekaj na 1500 duš, navedi jej, največe slovensko mesto, bela Ljubljana, takih in tolikih svojih, kakor si je čula sedaj iz mojih ust. In bela Ljubljana molčiš!

Tako je!

Torej vas Brezničanje, s tako ne malih toda na naši Breznici rojenih svojo besedo hočem klicati na ošabnost? Ne! Nikoli! se mi ni ne ena stvar na svetu studila tako in se mi ne studi nič danes tako, kakor puhla ošabnost. Risajoč vam veliko bogato zgodovino, ki jo je vsedobrotni vsodil majhenim Rodinam - Breznici, vas kličem v vsej hvaležnosti do njega ne na ošabnost, nego na srčno ponižnost.

Vsa škofija je vedela in še danes ve, kako je vprav veleučeni in velemodri Zlatousti ob vseh svojih odlikah ohranil priprosto ponižnost. Prav zato je bil tako velik, ker je umeval biti tako majhen. In kar sem vam navedel rodinjsko - brezniških imen, prav o nobenem vsaj jaz ne vem, da bi bil preveč pokoncu hodil s svojo glavo. Ta bi ne bil glasno pričal vere svojih očetov. Polni klas tam na njivi se klanja, sentjava pšenica se dviga na višavo.

Tako vi! Ne nam, Gospod, ne nam - nego svojemu imenu daj slavo", te psalmistove besede tudi vi kličite, "zavoljo svoje milosti in resnice" /Psal 113, 9-10/

V ponižnosti stopajte, matere, s svojimi otroki sem pred Zlatoustega spomenik. V kratki molitvici se spominjajte tu svojega škofa in vseh, ki sem vam jih zvrstil to uro pred očmi. Vsi - naš škof in oni - so vaša lastnina, so sinovi tega lepega oddelka božjega sveta tostran Bleda proslula radovljiška ravnina. Kar je jasnih glav med vašimi otroki, pošiljajte je v višo šolo: Če so vaši predniki toliko zmogli - kako, da ne bi zmogli vaši otroci? Saj ni zaživel menda tu pod Stolom danes drugačen rod? Ohranite posebno ve matere potomcem rodinjsko-brezniško častno ime!

Marija, Žalostna! Veliko veselja si rodila v 91letih do danes brezniški župniji. Vsaj veh velikih nesreč si obvarovala ta nenavaden krasni kraj. Prisrčna ti bodi zahvala! Bodi nam, prosim te, goreče te prosim, dobrotna še naprej. Zmoli nam še nadaljne sreče in še nadaljnega veselja tu na zemlji - dokler nas ne združiš z vsemi, ki smo se jih danes spominjali, ob svojem božjem sinu v večnem veselju.

Amen.

 

 

OPOMBE

Pri prepisovanju je delalo veliko težavo vsemogoče popravljanje avtorja. Iz množice besed in znakov je bilo treba tekst prav izluščiti. Gotovo so se nagnetle v prepis tiskovne pomote. Ob večji pazljivosti bi jih bilo pač mogoče zmanjšati na manjše število. Vendar so in bi ostale na vsak način nekatere pomote, ki jih bo zlasti domačin takoj opazil, ostalim pa bodo ostale prikrite. To so imena in zlasti, ki se začenjajo s T ali F. Avtor piše ti dve črki tako podobno, da ju je težko ločiti.

Iz teksta je razvidno, da je avtor vzel prvotni tekst ponovno leta 1916 v roke in ga popravljal. Mogoče ga je takrat menil izdati v tisku.

1:Kot žpk v Ihanu umrl 11/3 1873. V periodah ga ne dobim.
2: Padel na severnem bojišču takoj začetkom vojske 1915. Med vradnimi poročili kot narednik.
3: Juventus c. r. gymnasii academici Labacensis 1839. In 2. humanitatis clasee: Artel Blas, Carn. Bresniz. Ex moribus I - Doctr. relig Iacc - Auct. Interpr. et
4: Juventus ... Labacensis 1829 Artel Anton Carn. Bresniz. Stip. Supan. Ex moribus Iac - Doctrina relig. Iac - Interpr. auct et Styl. I - Graece Iac - Geographia et hist Iac - Arithmetica Iem 1829. In 2. hum. classe. Ex mor. Iacrel. Iac - Auct. interpr. et stylo I- Ling graec. Iac - Geograph. Iac - math Iem.
5: Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1865 VIII. Artel Anton aus Rann - kot prvi obdarovanec.
6. Classification der Schüler an der k. k. Musterhauptschule zu Laibach 1832. Dritte Schulklasse, II. Abtheilung. Erste Fortgangsclasse Pristou Jacob v. Brezniz.
7. Quod bonum fastumque sit. Nomina juvenum in archiducali lyceo Labacensi. 1793. In poetica /V. razr./ Primae classis. Legat Josephus Carn. Rodain.
8. Nomina juveum in c.r. lyceo Labacensis. 1797. In poetica /V.razr./ Primaeclasis. Legat Mathias, Carn. Rodainensis.
9.Nomina juv. 1790 in infim.gr. class/IV.razr./ Primae classi Beraus Jacobus, Carn. Rodaineus II. Nomina juvenum in c.r. Lyceo Labacensi 1803 In poetica /V.razr./ Primae classis Beraus Jacobus, Carn. Rodain. Tomanova opomba za odstavkom Na Bregu: Quod bonum, faustumque... Nomina juvenum in archid. Lyceo Labac. 1793 In poetica /V.razr./ Primae classis Legat Sebastianus, Carn. Rodain. /Resmanov s Sela - A je Bogmanov/.
10. Nomina juvenum in c.r.Lyc.Lab. 1804 In poetica /V/ Primae classi Kersnig Blasius, Carn. Hochenbruck. Nom.iuv. in c.r. lyc.Lab.1797. In infima gr.cl. /I.razr./ Praemiis donari meriti sunt /2gi obdarov./ Joannes Baptista Kerschnig, Carn. hochenbrucken.
11. Quod bonum faustumque sit. Nomina juvenum in archiducali gym. Labacensi...1785. In suprema grammatices /danes III. gimn.razr./ classe Praemiis donari meruerunt. Laurentius Notsch, Carn. Rattmannsdorf ./Prvi obdarovanec./ Juventus c.r. gymnasis Labacensis 1808. In II.Grammaticae classe. Notsch Ant.Carn. hochenbruck. E moribus I- Doctr.rel. I- Lat.ling. I- Geograph.et hist. 2- mathesis I-histor.matur.I.
12. Nomina juvenum ib c.r. lyceo Labacensis... In poetica /V./ 1803 Primae classis. Kersnig Thomas, Carn. hohenbruck.
13. Nomina juv... Labacensi 1806. In poetica /V.razr./ His proxime accesserunt: Joannes Paradeiser Carn. Hochenbruck 2gi izmed 3eh pohvaljencev. Filozofija je imela namreč takrat 3 letnike.
14. Pri nekaterih se vidi, da so izdelali v I. letu 2 šoli. Kar o Čopu trdijo. A za to trditev tiskanih izpričeval za Čopa nimam. Od njega so mi pripovedovali stara mati - kako mu je bilo ljubo kmečko delo. To moderno in se vrši v najvišjih družinah. Takrat ni bilo tako.
Juventus gymn. 1814. In II. hum. classe /VI.razr./ Zhop Mathias, Carn. Rodain IVI obdarovanec.
15. Juventus c.r. gymnasii academici Labacensis. 1830. In I. humanitatis classe. Preamio donati sunt. Zhop Joannes, Carn. Bresnic. - Drugi obdarovanec. /1831 programa pa nimam/.
Classif. der Schüler Laib. IIIte Schuliklasse. Diese sind zunächst gekommen: Zhop Simon v. Sabresniz /18ti pohvaljeni/.
16. Juventus caesareo-regii gymnasuu Celejee 1823. In IV. Grammatices classe. Praemio donati sunt: Finschger Jacobus, Carniol. Rodain Prvi obdarovanec. /Naprej nimam/.
17. Classificatin der Schülerinen an der Mädchen - Industrialhauptschule bei den W.W.E.E.F.F. Ursulinnen zu Lak 1839. Erste Schulklasse /unter Abtheilung/. Finschger Maria von Bresniz. Druga obdarovanka. - Juventus c.r. gymnasii Rudolfwertensis 1847. In II. grammatices classe. Finschger Antonius, Carn. Bresniz, Rep.ex.a.fid.mor. Iem - rel Iacc-lat Iem - geo et hist Iem- arith Iacc.

 


Copyright © 1997-2009 Peter Lužnik & ostali avtorji. Vse pravice pridržane.